Werner je že stari znanec fotošopa (ne dolgo nazaj smo ga lahko občudovali na jumbo plakatih), a tole je šlo preko vseh meja dobrega okusa…
Dopuščam dve možnosti:
a) Werner je sam zahteval, da ga spremenijo v brezizrazno voščeno lutko.
b) nekdo se je odločil, da se bo malce norčeval iz njega.
Očitno Wernerja res nič ne gane….
V zadnjih treh mesecih se mi je že petič zgodilo, da sem kupila v trgovini toast (Žitov), ki mi je v roku ene noči do konca splesnel. Od kar sem prvič prinesla domov toast, na katerem so bile spodaj plesnive pike, vsakokrat pozorno pregledam vse. No, zdaj se pa dogaja, da toast sicer v trgovini izgleda ok (z rokom trajanja vred), ko ga prinesem domov, pa se na njem čez noč razraste plesen (čeprav toast ni bil odprt).
To se mi zdi nezaslišano! Nisem ne vem kakšna porabnica toasta, ampak če ga že kupim, pričakujem vsaj to, da ga bom lahko tudi pojedla!!
Ko malo berem na forumih, opažam, da se to zgodi veliko ljudem, pa se zaradi tega ne obremenjujejo. No, jaz se, ker je zame to stran vržen denar (in nateg kupcev).
Mislim, da bom toast preprosto nehala kupovati, saj ni nobenega zagotovila, da bo sploh še užiten, ko si ga bom zaželela.
Pravkar sem prišla domov iz kina in moram reči, da je film fantastičen! Veliko smeha in dobrih scen! Seveda sem si šla ogledat nesinhronizirano verzijo. Priporočam ogled 
Na spletni strani SimpsonsMovie lahko ustvarite svoj Simpsons karakter. Tole sem jaz:
Včeraj zvečer, ko sem prišla nazaj iz nadvse prijetnih počitnic, sem pred sosednjim blokom opazila bel kombi, iz katerega so prišli trije Romi – oče, mama in kakih 6 let stara hčerka. V trenutku so bili ob zbiralniku starega papirja, ga prevrnili in začeli iz njega jemati papir, ter ga metati v svoj kombi.
Priznam, da sem prvič videla kaj takega. Romi so sicer stalni gostje v času odvoza kosovnih odpadkov in pred nekaj meseci mi je eden dobesedno izpulil iz rok dotrajano klimo, ki sem jo nesla pred blok na zbirališče, ampak tole mi je bilo pa čudno.
Potem ko sem parkirala avto in začela zlagati kovčke na tla, sem opazila, da se je kombi ustavil pred našim blokom. Bilo mi je rahlo neprijetno in upala sem, da se bodo čim prej odstranili. Čakala sem še nekaj minutk, potem pa vseeno z polnimi rokami prtljage zakorakala proti vhodu. Ko sem prišla do kombija, me je najprej pričakal nepremičen pogled 6 let stare Romkinje. Prav buljila je vame, kot da sem iz drugega planeta. Kmalu mi je postalo jasno, da ne bom mogla do vrat bloka, saj so zabojnik za papir prevrnili in postavili počez čez pot. Videli so, da bi rada šla naprej, a nihče ni reagiral. Starejša dva sta vztrajno metala papir na kombi in se pri tem nista zmenila za prav nič.
Zdelo se mi je še najboljše, da malo počakam. Na srečo pa se je zabojnik še bolj prevrnil in tako ustvaril pol metra ozek prehod, tako da sem se laho prerinila mimo njih. Oni pa seveda kot da me ni. Z izjemo hčerke, ki me je še vedno zasledovala s pogledom.
Ne ravno lepa dobrodošlica. Mi je pa dala vsa stvar malo misliti. Kaj potem počnejo s tem papirjem? Prodajajo? Pa saj ne morejo s tem ne vem koliko zaslužiti? Ali pač? Od zdaj bom tudi bolj previdna in bom pazila, kaj vržem med star papir. Do sedaj sem bila namreč prepirčana, da te zabojnike prazni samo pristojna služba. Očitno ne. Tam je dostikrat pristal kak papir z mojim naslovom in še kakšnim podatkom, katerega bi se dalo s pridom uporabiti v nečedne namene. Zato bom od sedaj pazljivejša.
Končno odhajam na počitnice. Za kak teden.
Se tipkamo kmalu. Uživajte, pa upam, da bo vsak od vas našel kotiček, kjer se bo prijetno ohladil.
Včeraj zvečer sem si v nabito polni dvorani v koloseju ogledala Harrya Potterja in Feniksov Red. Imela sem še to smolo, da sta ob meni sedeli dve …khm… najstnici? Vsaj po obnašanju, čeprav bi jima prisodila nekaj čez 20 let. Cel film sta glasno komentirali, se hihitali, se prestavljali, se celo pogovarjali po telefonu… in niti moji ne preveč lepi pogledi in občasen “pššt!” ju niso ustavili. Groza.
Tako sem dvorano zapustila nezadovljna zaradi filma, saj sem pričakovala veliko več in zaradi motečih dejavnikov, ki so mi vso stvar še bolj zagrenili.
Dobro se zavedam, da ne morejo stlačiti v en samcat film vsega, kar je v knjigi, ampak za moje pojme so izpustili preveč stvari, ki so pomembne. Ne vem no… ponavadi si vsak kolikor-toliko dober film pogledam še vsaj enkrat. Za tega pa vem, da ga ne bom.
(PostSecret is an ongoing community art project where people mail in their secrets anonymously on one side of a homemade postcard.)
